MEDGENERACIJSKO DRUŠTVO Z ROKO V ROKI
Huje 23a, 4000 Kranj
Vera Ahačič, predsednica
Tel: +386(51)722 770
Huje 23a, 4000 Kranj
Vera Ahačič, predsednica
Tel: +386(51)722 770
Aktualno
05.01.2012
NOVE DEJAVNOSTI
Oktobra 2011 smo začeli z vadbo gibalnih veščin Taiji Quan Qigong. Kar velika skupina se nas je zbrala v prostorih Krajevne
skupnosti Zlato polje. ...
09.12.2011
5. OBLETNICA NAŠEGA DRUŠTVA
V četrtek, 8. decembra 2011 smo člani Medgeneracijskega društva Z ROKO V ROKI Kranj obeležili 5-letnico delovanja v hotelu Bellevue na Šmarjetni ...
07.10.2011
STROKOVNA EKSKURZIJA V PREKMURJE
Medgeneracijsko društvo Z roko v roki Kranj je 6. novembra 2011 za
svoje člane, predvsem pa prostovoljce organiziralo strokovno ekskurzijo v ...
Aktualno
NOVE DEJAVNOSTI
05.01.2012
Oktobra 2011 smo začeli z vadbo gibalnih veščin Taiji Quan Qigong. Kar velika skupina se nas je zbrala v prostorih Krajevne skupnosti Zlato polje. Vadbe so potekale vsak četrtek od 17. do 18. ure. Ker pa nam je dvakrat odpadlo, smo to nadomestili s soboto. Zadnjo vadbo v letu 2011 smo imeli 22. decembra, kjer smo se dogovorili, da v novem letu vadita dve skupini. Ena ob četrtkih kot doslej in druga ob ponedeljkih ob isti uri. Možno se bo udeležiti obeh vadb ali le ene. Vse to se bomo dogovorili ob prvi vadbi v novem letu v četrtek, 5.1.2012.
Vsi smo navdušeni nad vadbo in smo sklenili, da bomo nadaljevali še prve tri mesece in še naprej po dogovoru. Luka Ausec, ki nas vodi in smo z njim vsi zelo zadovoljni, nas tudi zabava s svojimi duhovitimi opombami, ki pa nam zelo pomagajo pri pravilni vadbi.
Prvega decembra smo se zbrali v računalniški sobi na društvu Auris, kjer poteka TEČAJ RAČUNALNIŠTVA ZA VSE GENERACIJE, ki ga vodi René Sansoni. Zelo zanimivo razlaga snov, ki nam je v večini še »španska vas«, vendar smo prepričani, da bomo ob koncu že »strokovnjaki« in bomo lahko priskočili na pomoč tudi manj veščim. Tečaj bomo nadaljevali še trinajstkrat v prihodnjem letu, začnemo pa 5.1.2012.
Vsi smo navdušeni nad vadbo in smo sklenili, da bomo nadaljevali še prve tri mesece in še naprej po dogovoru. Luka Ausec, ki nas vodi in smo z njim vsi zelo zadovoljni, nas tudi zabava s svojimi duhovitimi opombami, ki pa nam zelo pomagajo pri pravilni vadbi.
Prvega decembra smo se zbrali v računalniški sobi na društvu Auris, kjer poteka TEČAJ RAČUNALNIŠTVA ZA VSE GENERACIJE, ki ga vodi René Sansoni. Zelo zanimivo razlaga snov, ki nam je v večini še »španska vas«, vendar smo prepričani, da bomo ob koncu že »strokovnjaki« in bomo lahko priskočili na pomoč tudi manj veščim. Tečaj bomo nadaljevali še trinajstkrat v prihodnjem letu, začnemo pa 5.1.2012.
Zapisala: Marija Jereb
Utrinki z naših novih dejavnosti bodo kmalu na voljo v fotogaleriji.
5. OBLETNICA NAŠEGA DRUŠTVA
09.12.2011
V četrtek, 8. decembra 2011 smo člani Medgeneracijskega društva Z ROKO V ROKI Kranj obeležili 5-letnico delovanja v hotelu Bellevue na Šmarjetni gori.
Ob 16. uri naj bi se program začel in res nismo dosti zamujali, ker smo se kar dobro organizirali s prevozi. Dan je bil tako lep in sončen, da nas je pozdravilo zahajajoče sonce ob prihodu na Šmarjetno goro. Pogled je bil tako lep, da nisi mogel odtrgati oči od naših gora, pozlačenih od zahajajočega sonca. Nazadnje nas je veter pognal, da smo hitreje stopile v poslopje hotela, kjer je bilo vse organizirano in posedli smo se k vnaprej določenem omizju.
Program je vodila in povezovala naša prostovoljka Olga Kepic. Povabljeni so bili vsi direktorji domov starih, kjer prostovoljke vodimo skupine za samopomoč: Kranj z vodjem pomoči na domu, Preddvor, Naklo, Tržič in Jesenice, prav takoi direktor CSD Kranj in župani vseh navedenih občin. In seveda smo povabili tudi predstavnike naše krovne organizacije Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, s svojim sta nas počastila predsednica Branka Knific in ustanovitelj prve skupine za samopomoč Tone Kladnik.
Program je popestril prvi harmonikar Glasbene šole Tržič, da nas je malce umiril in preusmeril našo pozornost, nato je nekaj besed povedala naša predsednica Veronika Ahačič. Za njo pa nam je posvetila kratek govor tudi predsednica Zveze Branka Knific, ki nam je zaželela še naprej tako uspešno delo in se opravičila, ker morata s Tonetom v Ljubljano, kjer ju čakajo neodložljive obveznosti. Nato je spregovorila tudi predstavnica Centra za socialno delo Kranj mag. Mateja Prosen, ki je obenem tudi soustanoviteljica društva in vodja strokovnega sveta.
Po vseh nagovorih nam je bila dobrodošla točka z drugim harmonikarjem GŠ Tržič, ki nam je zaigral kar dve skladbici. Sledilo je poročilo o delu društva v petih leti, ki sem jo pripravila Marija Jereb. Težko smo že pričakovali nastop skupine za samopomoč Resa iz Čirč, ki so nam pripravile zanimiv program recitacij in petja. S kratkim filmom pa smo obujali tudi spomine na letošnji medgeneracijski tabor, ki je zopet potekal v sodelovanju z MD Jesenski cvet iz Domžal.
Ob koncu programa nas je razveselil tretji harmonikar GŠ Tržič in nas malce prebudil, obenem pa napovedal prav poseben dogodek. Predsednica društva Veronika Ahačič in podpredsednik Mirko Steiner sta podelila zahvale vsem prostovoljcem in prostovoljkam. Prav posebna zahvala pa je bila podeljena prvi predsednici našega društva Mariji Govednik, v njej smo se ji zahvalili za njeno požrtvovalno delo ob ustanavljanju društva in za graditev temeljev, ki so obrodili veliko sadov.
S kratkim nagovorom nas je prijetno presenetil župan občine Tržič, mag. Borut Sajovic, ki je bil edini prisotni od povabljenih županov. Pohvalil je naše delo in nam zaželel še veliko uspehov v nadaljnjem delu, nam zaželel vesele praznike in srečno novo leto, nato pa se je od nas poslovil. Na koncu se je Mirko Steiner zahvalil članicam Rese za nastop in vsaki nastopajoči podaril cvet.
Naša moderatorka je zaključila program obletnice in vse prisotne povabila k slastni večerji. Med večerjo in še dolgo po njej pa sta nam poskočne viže igrala DUO KING, ki ga predstavljata Andrej in Vinko Gantar. Po večerji je sledilo presenečenje. V dvorano so pripeljali torto, ki jo je za društvo pripravilo Slaščičarstvo Cerkovnik iz Čadovelj pri Tržiču. Vanjo sta prvi zarezali prva in sedanja predsednica, nato pa smo se z njo prav vsi lepo posladkali.
Sledilo je prednovoletno druženje, veselje in ples, ki sta ga otvorila Vera in Mirko, za njima se zavrtijo tudi ostali. Ker so večino zasrbele pete, naredimo kolono, ki se ji priključijo vsi pokretni, seveda smo tudi zapeli. Med plesom čestitamo članici skupine Resa za 90. rojstni dan, ki ga je praznovala ne daleč nazaj, zapojemo in ji želimo še mnogo zdravih ter živahnih let.
Rajanje in veselje se je nadaljevalo, vendar so nekateri že prijetno utrujeni pogledovali na uro in ugotavljali, da je čas za odhod domov. Ob veselem poslavljanju in najlepših željah za novo leto smo se eni prej, drugi kasneje poslovili.
Ob tej priložnosti naj se za pomoč pri izvedbi in organizaciji našega dogodka zahvalimo osebju Hotela Bellevue na Šmarjetni gori, Slaščičarstvu Cerkovnik, nastopajočim iz Glasbene šole Tržič in njihovemu mentorju prof. Mirku Šlibarju, Andreju in Vinku Gantarju iz Dua King, članicam skupine Resa ter moderatorki Olgi Kepic. Zahvaljujemo se tudi fotografinji Juliji Nač in snemalcu Renéju Sansoniju za ovekovečenje dogodka.
Prav posebna zahvala pa gre častnim gostjam in gostom, ki so se udeležili našega dogodka: Simonu Strgarju in Mateji Mulej – Pomoč na domu DU Kranj, predsednici ZDSGS Branki Knific in Tonetu Kladniku ter županu Občine Tržič, mag. Borutu Sajovicu.
Fotografije dogodka bodo kmalu na ogled v naši galeriji.
Ob 16. uri naj bi se program začel in res nismo dosti zamujali, ker smo se kar dobro organizirali s prevozi. Dan je bil tako lep in sončen, da nas je pozdravilo zahajajoče sonce ob prihodu na Šmarjetno goro. Pogled je bil tako lep, da nisi mogel odtrgati oči od naših gora, pozlačenih od zahajajočega sonca. Nazadnje nas je veter pognal, da smo hitreje stopile v poslopje hotela, kjer je bilo vse organizirano in posedli smo se k vnaprej določenem omizju.
Program je vodila in povezovala naša prostovoljka Olga Kepic. Povabljeni so bili vsi direktorji domov starih, kjer prostovoljke vodimo skupine za samopomoč: Kranj z vodjem pomoči na domu, Preddvor, Naklo, Tržič in Jesenice, prav takoi direktor CSD Kranj in župani vseh navedenih občin. In seveda smo povabili tudi predstavnike naše krovne organizacije Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, s svojim sta nas počastila predsednica Branka Knific in ustanovitelj prve skupine za samopomoč Tone Kladnik.
Program je popestril prvi harmonikar Glasbene šole Tržič, da nas je malce umiril in preusmeril našo pozornost, nato je nekaj besed povedala naša predsednica Veronika Ahačič. Za njo pa nam je posvetila kratek govor tudi predsednica Zveze Branka Knific, ki nam je zaželela še naprej tako uspešno delo in se opravičila, ker morata s Tonetom v Ljubljano, kjer ju čakajo neodložljive obveznosti. Nato je spregovorila tudi predstavnica Centra za socialno delo Kranj mag. Mateja Prosen, ki je obenem tudi soustanoviteljica društva in vodja strokovnega sveta.
Po vseh nagovorih nam je bila dobrodošla točka z drugim harmonikarjem GŠ Tržič, ki nam je zaigral kar dve skladbici. Sledilo je poročilo o delu društva v petih leti, ki sem jo pripravila Marija Jereb. Težko smo že pričakovali nastop skupine za samopomoč Resa iz Čirč, ki so nam pripravile zanimiv program recitacij in petja. S kratkim filmom pa smo obujali tudi spomine na letošnji medgeneracijski tabor, ki je zopet potekal v sodelovanju z MD Jesenski cvet iz Domžal.
Ob koncu programa nas je razveselil tretji harmonikar GŠ Tržič in nas malce prebudil, obenem pa napovedal prav poseben dogodek. Predsednica društva Veronika Ahačič in podpredsednik Mirko Steiner sta podelila zahvale vsem prostovoljcem in prostovoljkam. Prav posebna zahvala pa je bila podeljena prvi predsednici našega društva Mariji Govednik, v njej smo se ji zahvalili za njeno požrtvovalno delo ob ustanavljanju društva in za graditev temeljev, ki so obrodili veliko sadov.
S kratkim nagovorom nas je prijetno presenetil župan občine Tržič, mag. Borut Sajovic, ki je bil edini prisotni od povabljenih županov. Pohvalil je naše delo in nam zaželel še veliko uspehov v nadaljnjem delu, nam zaželel vesele praznike in srečno novo leto, nato pa se je od nas poslovil. Na koncu se je Mirko Steiner zahvalil članicam Rese za nastop in vsaki nastopajoči podaril cvet.
Naša moderatorka je zaključila program obletnice in vse prisotne povabila k slastni večerji. Med večerjo in še dolgo po njej pa sta nam poskočne viže igrala DUO KING, ki ga predstavljata Andrej in Vinko Gantar. Po večerji je sledilo presenečenje. V dvorano so pripeljali torto, ki jo je za društvo pripravilo Slaščičarstvo Cerkovnik iz Čadovelj pri Tržiču. Vanjo sta prvi zarezali prva in sedanja predsednica, nato pa smo se z njo prav vsi lepo posladkali.
Sledilo je prednovoletno druženje, veselje in ples, ki sta ga otvorila Vera in Mirko, za njima se zavrtijo tudi ostali. Ker so večino zasrbele pete, naredimo kolono, ki se ji priključijo vsi pokretni, seveda smo tudi zapeli. Med plesom čestitamo članici skupine Resa za 90. rojstni dan, ki ga je praznovala ne daleč nazaj, zapojemo in ji želimo še mnogo zdravih ter živahnih let.
Rajanje in veselje se je nadaljevalo, vendar so nekateri že prijetno utrujeni pogledovali na uro in ugotavljali, da je čas za odhod domov. Ob veselem poslavljanju in najlepših željah za novo leto smo se eni prej, drugi kasneje poslovili.
Zapisala: Marija Jereb
Ob tej priložnosti naj se za pomoč pri izvedbi in organizaciji našega dogodka zahvalimo osebju Hotela Bellevue na Šmarjetni gori, Slaščičarstvu Cerkovnik, nastopajočim iz Glasbene šole Tržič in njihovemu mentorju prof. Mirku Šlibarju, Andreju in Vinku Gantarju iz Dua King, članicam skupine Resa ter moderatorki Olgi Kepic. Zahvaljujemo se tudi fotografinji Juliji Nač in snemalcu Renéju Sansoniju za ovekovečenje dogodka.
Prav posebna zahvala pa gre častnim gostjam in gostom, ki so se udeležili našega dogodka: Simonu Strgarju in Mateji Mulej – Pomoč na domu DU Kranj, predsednici ZDSGS Branki Knific in Tonetu Kladniku ter županu Občine Tržič, mag. Borutu Sajovicu.
Fotografije dogodka bodo kmalu na ogled v naši galeriji.
STROKOVNA EKSKURZIJA V PREKMURJE
07.10.2011
Medgeneracijsko društvo Z roko v roki Kranj je 6. novembra 2011 za svoje člane, predvsem pa prostovoljce organiziralo strokovno ekskurzijo v Prekmurje. Svoje utrinke in vtise sta strnili naši literarni umetnici Marija Jereb in Olga M. Kepic. Na pot smo se tudi tokrat odpravili z avtobusom in kombijem podjetja Luka Tours. »V udobnem avtobusu, s prijetnim šoferjem, smo tiho čebljali, veseleč se avantur, ki nas je čakala. Katja nas je pozdravila in nam na kratko predstavila načrt izleta,« opisuje Olga pričetek dogodivščin polnega dneva.
»S podobo težkega življenja nekdanjih Prekmurcev in njihovega boja za večji kos kruha, smo se odpeljali naprej,« spoznavanje prekmurskega življenja opiše Olga.
POSTANEK: PARK NARAVNIH ENERGIJ OB BUKOVNIŠKEM JEZERU
Poleg kulturne dediščine in spoznavanja življenja Prekmurcev pa smo si zaželeli tudi malo stika z naravo, zato nas je pot vodila v park naravnih energij ob Bukovniškem jezeru. Olga ga je doživela na prav poseben način: »Narava ob Bukovniškem jezeru je prepojena z energijo, ki sprošča, pomirja in vrača moč. Označenih točk je 26 in vsaka od njih ima blagodejen vpliv na krepitev življenjske moči, glede na našo težavo. Te točke izberemo sami in med obiskom posamezne, se sprostimo in v tišini sprejemamo blagodejno sevanje. Naužili smo se čudežne moči narave, sončnih žarkov, ki so sijali skozi krošnje dreves, čudežno mirne gladine jezera in melodij ptičjega petja.« V bližini se nahaja tudi Vidov izvir, kjer naj bi tudi voda imela zdravilno moč, predvsem za naše oči. »Za zaključek smo obisk jezera popestrili s kavico, sokom in sladoledom,« še doda Marija.
Marija nam za konec pove: »Siti in zadovoljni smo se odpeljali proti domu. Med potjo smo opazovali čudovit sončni zahod. Seveda pa smo si vožnjo domov popestrili s šalami in pesmijo in se vsi zadovoljni poslovili.« Olga pa ne pozabi tudi na pridne organizatorje: »Iskreno smo se zahvalili Katji in Mirku, ki sta pripravila tako bogat in lep izlet. Polni lepih vtisov in dobre volje, smo se poslovili, z željo, da bi bil tak izlet še kdaj.«
Kmalu pripravimo tudi spletno galerijo, kjer si boste lahko naše vtise ogledali tudi na fotografijah.
POSTANEK: HIŠA SADEŽI DRUŽBE Murska sobota
Marija predstavi prvi postanek na poti: »To je prva medgeneracijska hiša v Sloveniji, ustanovljena leta 2006 s pomočjo Slovenske filantropije in društev upokojencev iz lokalnega okolja. Projekt pa izvajajo osnovne in srednje šole, društva upokojencev in nekatere druge organizacije. Cilj projekta je povezovanje mlajših in starejših ter spodbujanje prostovoljstva. Mladi pomagajo starejšim, starejši pa nudijo mladim znanja in izkušnje. V hiši potekajo različne delavnice: lončarska, kuharska, čebelarska, fotografska, zeliščarska, ročna dela, mizarska, računalniška, novinarska… Večina dejavnosti temelji na prostovoljskem delu za vse, ki so pripravljeni svoja znanja in izkušnje deliti z drugimi. Hiša je odprta ves dan in zagotavlja prostor za srečevanje mlajše in starejše generacije, vabljeni so tudi tisti, ki jih zgolj zanima, kaj se v Hiši dogaja. Zaposleno imajo le eno osebo, ki skrbi za vse. Imeli smo priložnost, da si ogledamo vse prostore v Hiši in vrt za hišo. Zmotili smo skupino mlajših, ki so ustvarjali izdelke iz papirja. Izdelke, ki jih ustvarijo, prodajo, Olga pa doda, da jih podpira tudi občina Murska Sobota. Njej se je najbolj v spomin vtisnil urejen vrt in drevesa okrašena s kartoni v obliki sadežev, na njih pa so zapisani razni izreki. »Človek je najbolj srečen takrat, ko se zaveda, da je neko stvar naredil po svojih najboljših močeh,« ta mi je bil izredno všeč še zaključi Olga.POSTANEK: FILOVCI
Iz središča Murske Sobote smo se odpravili v lončarsko vas Filovci. »To je značilna prekmurska vas, poznana vsepovsod po lončarstvu družine Bojnec,« pove Olga, »pričakal nas je lastnik in nam najprej predstavil peč, v kateri žgejo in sušijo izdelke iz gline.« Marija dodaja: »Razložil nam je potek pečenja izdelkov in nam povedal, da so v starih časih lončarili prav pri vsaki hiši.« Sledil je ogled muzeja v stari, s slamo kriti, prekmurski hiši. Olga jo opiše kot »nizko hišico, v obliki črke L z majhnimi okni, nizkimi prostori, pod iz gline in streha iz ržene slame«. »Toplo jesensko sonce in lahen vetrič sta dopolnjevala to idilo, ki daje vtis, kako je v tistih časih življenje teklo počasi, a je bilo trdo,« še doda. Lastnik se je za konec ogleda še usedel za stroj in prikazal ročno izdelavo skodelice za kislo mleko. Dobili smo tudi priložnost, da smo si ogledali in nakupili njihove dragocene izdelke. »S podobo težkega življenja nekdanjih Prekmurcev in njihovega boja za večji kos kruha, smo se odpeljali naprej,« spoznavanje prekmurskega življenja opiše Olga.
POSTANEK: TURNIŠČE
»Izkoristili smo nekaj vmesnega časa in si v Turnišču ogledali mlinarstvo in oljarstvo,« pripoveduje Marija. Lastnik je na kratko predstavil potek predelave buč z njive do bučnega olja na mizi. Na presenečenje vseh je pripravil tudi degustacijo, olje in izdelke iz bučnih semen pa smo obiskovalci lahko tudi kupili. POSTANEK: PARK NARAVNIH ENERGIJ OB BUKOVNIŠKEM JEZERU
POSTANEK: BOGOJINA
Bližal se je še zadnji poučni postanek, ki smo ga izkoristili za eno izmed najbolj znanih cerkva v Evropi. Seveda govorimo o Plečnikovi cerkvi Bele golobice, ki je romansko-gotska cerkev Gospodovega vnebohoda. Olga jo doživeto opiše: »Okrogli stolp cerkve je zgrajen iz belega marmorja, od tod njeno ime. Največja posebnost je lesen cerkveni strop, okrašen z izdelki domačih lončarjev. Ena izmed zanimivosti pa je tudi, da so vhodna vrata v cerkvi brez kljuke.« Marijo je navdušil prijazni domačin, ki je razložil prav vsak detajl cerkve in zakaj tako. »Nas je pa tudi nasmejal z zgodbami, iz svojega življenja, ki jih je dodal. Povedal je, da je naš pisatelj Sivec opisal to lepo in dragoceno cerkev v eni svoji knjigi,« zaključi Marija. Mi pa smo se prav na skrivoma namuznili, saj smo pisatelja Sivca gostili prav ne dolgo nazaj na našem društvu. POSTANEK: KMEČKI TURIZEM V BOGOJINI
Po celodnevnih ogledih smo si prav zagotovo zaslužili še nekaj dobrot za naše prazne želodčke. Odpeljali smo se v bližnji kmečki turizem, kjer so nam postregli s pristnimi prekmurskimi jedmi. Bograč, dodole in bučna sladica so nas vse navdušili, predvsem pa nam dali moči za dolgo pot proti domu.Marija nam za konec pove: »Siti in zadovoljni smo se odpeljali proti domu. Med potjo smo opazovali čudovit sončni zahod. Seveda pa smo si vožnjo domov popestrili s šalami in pesmijo in se vsi zadovoljni poslovili.« Olga pa ne pozabi tudi na pridne organizatorje: »Iskreno smo se zahvalili Katji in Mirku, ki sta pripravila tako bogat in lep izlet. Polni lepih vtisov in dobre volje, smo se poslovili, z željo, da bi bil tak izlet še kdaj.«
Kmalu pripravimo tudi spletno galerijo, kjer si boste lahko naše vtise ogledali tudi na fotografijah.
Zapisali: Olga M. Kepic in Marija Jereb
Uredila: Anja P. Sansoni
Uredila: Anja P. Sansoni
VTISI Z MEDGENERACIJSKEGA TABORA 2011
29.06.2011
»Bodi prostovoljec, spreminjaj svet!«
Pred dobrim letom se je rodila ideja, da bi Medgeneracijski društvi Jesenski cvet iz Domžal in Z roko v roki iz Kranja organizirali skupno druženje – tabor v Radencih. Lansko leto smo to idejo tudi prvič izvedli. Letos 23. junija smo se drugič srečali v Radencih. Tu smo ostali do 28. junija. Letošnje srečanje je bilo množično, saj nas je bilo 65, starih od 5 do 85 let.
Z dvema avtobusoma smo se pripeljali najprej do Tepanj, kjer smo imeli postanek. Zelo prijetno in čustveno je bilo srečanje tistih, ki so bili na skupaj taboru že prejšnje leto. Pozdravov in objemov kar ni bilo konca. Nato smo nadaljevali pot proti Radencem. Okoli 14. ure smo srečno prispeli do hotela Radin. Kar hitro so nas razdelili po sobah.
Potem pa se je začelo naše delo, seveda najprej naše skupno srečanje in razdelitev v skupine. Skupine so mešane, tako generacijsko kot krajevno. Rdeča nit letošnjega tabora se glasi: »Bodi prostovoljec, spreminjaj svet!« Spoznali smo se z vodji skupin, ki so nam predstavili tudi urnik tabora. Potem pa se je začelo! Ne mislite, da smo prišli na tabor lenarit in se dolgočasit. Kje pa?!! Skupaj smo se družili, telovadili, sprehajali, iskali naše skrite prijatelje, ustvarjali in veselo čofotali v vodi. Vse dejavnosti so bile seveda neobvezne. Šel si tja, kamor si želel, kjer si se dobro počutil in užival. Ampak ne boste verjeli, na vseh dejavnostih se je kar trlo zagretih udeležencev. Kako prijetno je bilo, ko smo izbirali ime svoje skupine, enkratno!!! Pa ko smo izdelovali plakate, na katerih smo vizualno predstavili imena skupin. Zvečer smo se skupine predstavili druga drugi. Predstavitve smo popestrili še s petjem, recitali … Naša domišljija res ni poznala meja! Imena skupin so bila posrečena, unikatna: »Sončki«, »Prostovoljčki dobrovoljčki«, »Mavrica«, »Podarimo cvet«, »Upanje« in »Prijatelji«. Še veliko dogodkov se nam je napletlo, od jutranje telovadbe, sprehodov, plavanja, različnih delavnic, potopisnega predavanja po Ameriki … Tekmovali smo, kdo bo bolje predstavil svoj talent … in zadnji večer je sledil še slavnostni zaključek.
Na taboru smo doživeli tudi več presenečenj, tako so nas v hotelski restavraciji posladkali z veliko torto, ki je obeleževala 10. medgeneracijski tabor MD Jesenski cvet. Vsak udeleženec je s strani hotela prejel brezplačno masažo nog ali rok, društvi pa sta nam poklonili majice z napisom, ki nas bo spominjal na letošnji tabor in obeske z našimi imeni, da nam je spoznavanje lažje steklo.
Ja, hitro minevajo ure, kadar se dobro počutiš in si med prijatelji. Tudi nam je čas letel z nadzvočno hitrostjo. Veliko novega smo doživeli in se tudi kaj naučili. Rdeča nit je dosegla svoj namen, saj smo začutili kaj pomeni biti prostovoljec in kako malo je potrebno, da vsak od nas naredi nekaj dobrega za drugega, rezultat pa je lahko ooogromen.
Upam, da se bomo krepili v duhu prostovoljstva in zanj navdušili še ljudi okrog nas. Vsi srečni in polni prelepih občutkov, smo odšli proti domu. Želimo razvijati nova prijateljstva, ki so se spletla med nami na taboru, z obljubo: »NASVIDENJE DRUGO LETO NA 11. TABORU!«
Z dvema avtobusoma smo se pripeljali najprej do Tepanj, kjer smo imeli postanek. Zelo prijetno in čustveno je bilo srečanje tistih, ki so bili na skupaj taboru že prejšnje leto. Pozdravov in objemov kar ni bilo konca. Nato smo nadaljevali pot proti Radencem. Okoli 14. ure smo srečno prispeli do hotela Radin. Kar hitro so nas razdelili po sobah.
Potem pa se je začelo naše delo, seveda najprej naše skupno srečanje in razdelitev v skupine. Skupine so mešane, tako generacijsko kot krajevno. Rdeča nit letošnjega tabora se glasi: »Bodi prostovoljec, spreminjaj svet!« Spoznali smo se z vodji skupin, ki so nam predstavili tudi urnik tabora. Potem pa se je začelo! Ne mislite, da smo prišli na tabor lenarit in se dolgočasit. Kje pa?!! Skupaj smo se družili, telovadili, sprehajali, iskali naše skrite prijatelje, ustvarjali in veselo čofotali v vodi. Vse dejavnosti so bile seveda neobvezne. Šel si tja, kamor si želel, kjer si se dobro počutil in užival. Ampak ne boste verjeli, na vseh dejavnostih se je kar trlo zagretih udeležencev. Kako prijetno je bilo, ko smo izbirali ime svoje skupine, enkratno!!! Pa ko smo izdelovali plakate, na katerih smo vizualno predstavili imena skupin. Zvečer smo se skupine predstavili druga drugi. Predstavitve smo popestrili še s petjem, recitali … Naša domišljija res ni poznala meja! Imena skupin so bila posrečena, unikatna: »Sončki«, »Prostovoljčki dobrovoljčki«, »Mavrica«, »Podarimo cvet«, »Upanje« in »Prijatelji«. Še veliko dogodkov se nam je napletlo, od jutranje telovadbe, sprehodov, plavanja, različnih delavnic, potopisnega predavanja po Ameriki … Tekmovali smo, kdo bo bolje predstavil svoj talent … in zadnji večer je sledil še slavnostni zaključek.
Na taboru smo doživeli tudi več presenečenj, tako so nas v hotelski restavraciji posladkali z veliko torto, ki je obeleževala 10. medgeneracijski tabor MD Jesenski cvet. Vsak udeleženec je s strani hotela prejel brezplačno masažo nog ali rok, društvi pa sta nam poklonili majice z napisom, ki nas bo spominjal na letošnji tabor in obeske z našimi imeni, da nam je spoznavanje lažje steklo.
Ja, hitro minevajo ure, kadar se dobro počutiš in si med prijatelji. Tudi nam je čas letel z nadzvočno hitrostjo. Veliko novega smo doživeli in se tudi kaj naučili. Rdeča nit je dosegla svoj namen, saj smo začutili kaj pomeni biti prostovoljec in kako malo je potrebno, da vsak od nas naredi nekaj dobrega za drugega, rezultat pa je lahko ooogromen.
Upam, da se bomo krepili v duhu prostovoljstva in zanj navdušili še ljudi okrog nas. Vsi srečni in polni prelepih občutkov, smo odšli proti domu. Želimo razvijati nova prijateljstva, ki so se spletla med nami na taboru, z obljubo: »NASVIDENJE DRUGO LETO NA 11. TABORU!«
Zapisali: Olga B. Kepic in Katja Stare
Udeleženka tabora Olga iz našega društva je med taborom napisala tudi nekaj pesmi, ki sporočajo pomen in namen tabora, zato jih ponosno objavljamo tudi na naši spletni strani:
Olga M. Kepic: V RADENCE
Jaz pa pojdem v Radence,
tja daleč v Pomurje,
spet bomo na tabor šli,
mladi in starejši.
Roke bomo si podali,
skupaj res uživali,
drug z drugim malo potrpeli,
veliko lepega tam doživeli.
Druženje je naše geslo,
ki v Radence nas je prineslo,
marsikaj bomo počeli
in prav fletno se imeli.
Bodi stari ali pa mlad,
domov odšel boš bolj bogat,
veliko glav, veliko ve,
za vse odpri svoje srce.
Pozdravljamo te, Radenci,
čez leto bomo spet prišli,
spomine lepe domov odnesli,
med svoje prijatelje jih natresli.
Olga M. Kepic: ZAHVALA
Če ne bi bilo teh ljudi,
mi v Radence ne bi prišli,
žalostni mi doma bi ostali,
ne bi se družili in kopali.
Majda naš je kapitan,
ona dela noč in dan,
Tatjana ji ob strani hodi,
skupaj s Katjo barko vodi.
Mateja nas je v Ameriko peljala,
lepe slike nam pokazala,
vsi voditelji ostali,
so se tudi izkazali,
so ustvarjali, učili
in delavnice vodili.
Hvala vam, voditelji,
bomo drugo leto spet prišli,
da bi se poveselili,
se kaj novega naučili.
Jaz pa pojdem v Radence,
tja daleč v Pomurje,
spet bomo na tabor šli,
mladi in starejši.
Roke bomo si podali,
skupaj res uživali,
drug z drugim malo potrpeli,
veliko lepega tam doživeli.
Druženje je naše geslo,
ki v Radence nas je prineslo,
marsikaj bomo počeli
in prav fletno se imeli.
Bodi stari ali pa mlad,
domov odšel boš bolj bogat,
veliko glav, veliko ve,
za vse odpri svoje srce.
Pozdravljamo te, Radenci,
čez leto bomo spet prišli,
spomine lepe domov odnesli,
med svoje prijatelje jih natresli.
Olga M. Kepic: ZAHVALA
Če ne bi bilo teh ljudi,
mi v Radence ne bi prišli,
žalostni mi doma bi ostali,
ne bi se družili in kopali.
Majda naš je kapitan,
ona dela noč in dan,
Tatjana ji ob strani hodi,
skupaj s Katjo barko vodi.
Mateja nas je v Ameriko peljala,
lepe slike nam pokazala,
vsi voditelji ostali,
so se tudi izkazali,
so ustvarjali, učili
in delavnice vodili.
Hvala vam, voditelji,
bomo drugo leto spet prišli,
da bi se poveselili,
se kaj novega naučili.
Foto-utrinke s tabora pa si lahko ogledate tudi v GALERIJI.
Mag. MATEJA PROSEN – NAJ PROSTOVOLJKA 2010
20.06.2011
Tudi letos je v okviru Mladinskega sveta Slovenije (MSS) pod pokroviteljstvom predsednika RS dr. Danila Türka potekal natečaj za Naj prostovoljca in naj prostovoljski projekt. Prireditev je potekala v ponedeljek, 20. junija 2011 na Brdu pri Kranju.
V natečaj je letos 135 različnih prijaviteljev prijavilo 168 posameznikov in 58 projektov; skupno število prijav – 226 – se je v primerjavi z lanskim letom (187 prijav) močno povečalo. Kategorije za podelitev priznanj so bile razdeljene po spolu in po letih (naj prostovoljec in naj prostovoljka do 19 let, od 20. do 30. let in nad 30 let), podelili pa so tudi priznanje za Naj prostovoljski projekt, Naj mladinskega voditelja in Naj mladinski projekt.
Medgeneracijsko društvo Z roko v roki je na razpis za naj prostovoljko prijavilo mag. Matejo Prosen, ki je ena izmed ustanoviteljic društva, od samega začetka pa mu nudi strokovno, moralno in osebno podporo. Vsako leto opravi poleg strokovnega dela še veliko prostovoljskih ur, je ena izmed voditeljic skupine za samopomoč v skupnosti Cvetke ter članica strokovnega sveta društva. Mateja je edej izmed najbolj pomembnih členov v razvoju društva, saj je z njeno podporo in pomočjo zaživela večina dejavnosti, obenem pa je tudi pobudnica za širjenje dejavnosti v smeri zadovoljevanja kar največjega števila potreb starejših (individualno družabništvo, informacijska pisarna…). Kandidata za prijavo na natečaj za naj prostovoljca leta tako ni bilo težko najti.
Fotografije s podelitve si lahko ogledati na tej povezavi.
Naj na tem mestu iskreno čestitamo Mateji za naziv naj prostovoljka MD Z roko v roki 2010 in se ji obenem zahvalimo za njeno delo, trud, iskrenost, predvsem pa pripravljenost za nesebično pomoč in vizijo za nadaljnji razvoj.
Medgeneracijsko društvo Z roko v roki je na razpis za naj prostovoljko prijavilo mag. Matejo Prosen, ki je ena izmed ustanoviteljic društva, od samega začetka pa mu nudi strokovno, moralno in osebno podporo. Vsako leto opravi poleg strokovnega dela še veliko prostovoljskih ur, je ena izmed voditeljic skupine za samopomoč v skupnosti Cvetke ter članica strokovnega sveta društva. Mateja je edej izmed najbolj pomembnih členov v razvoju društva, saj je z njeno podporo in pomočjo zaživela večina dejavnosti, obenem pa je tudi pobudnica za širjenje dejavnosti v smeri zadovoljevanja kar največjega števila potreb starejših (individualno družabništvo, informacijska pisarna…). Kandidata za prijavo na natečaj za naj prostovoljca leta tako ni bilo težko najti.
Fotografije s podelitve si lahko ogledati na tej povezavi.
Naj na tem mestu iskreno čestitamo Mateji za naziv naj prostovoljka MD Z roko v roki 2010 in se ji obenem zahvalimo za njeno delo, trud, iskrenost, predvsem pa pripravljenost za nesebično pomoč in vizijo za nadaljnji razvoj.
Pripravila: Anja P. Sansoni
.JPG)
ZAKLJUČEK USPOSABLJANJA ZA VODITELJE
07.06.2011
V torek, 7. junija 2011 je z usposabljanjem in izobraževanjem za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč zaključila nova generacija voditeljic in voditeljev.
Ponosni smo, da smo k vrsti usposobljenih voditeljev in voditeljic lahko, tudi z našo pomočjo, dodali še nekaj novih moči.
Najmlajša usposobljena voditeljica skupin za samopomoč v društvu Z roko v roki je takole strnila svoje občutke ob zaključku izobraževanja:
»Moje ime je Neža Kutnar. Stara sem 22 let. Sem članica društva Z roko v roki. Že več kot eno leto vodim skupino starih ljudi za samopomoč v Lešah pri Tržiču.
Najvišji cilj na poti našega življenja, h kateremu vsi stremimo, je sreča. Srečni smo, če smo čustveno uravnovešeni, pomirjeni, sproščeni, samozavestni ter imamo dejaven odnos do življenja. Nam prostovoljcem je dano, da darovanje sebe, časa, informacij in denarja vodi k naši sreči. Pri naši izbiri nam je zelo pomagalo Izobraževanje za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč, kjer smo se družili več kot leto dni. Dalo nam je novo znanje, nove prijatelje, več samozavesti in nove izzive.
Meni osebno je izobraževanje močno olajšalo moje delo pri vodenju skupine, saj sem se lažje soočila s problemi in jih spremenila v priložnosti. Lažje razumem starost in staranje in vem, da bom lahko sprejela vsa obdobja svojega življenja, saj vsako predstavlja nove izkušnje, modrost, izzive, trpljenja in drugačne poglede na svet.
V imenu vseh udeležencev izobraževanja bi se v prvi vrsti rada zahvalila Tatjani Prašnikar in Majdi Hrovat za spodbudo in zelo zanimivo izvedbo programa.
Hvala vsem predavateljem za delitev informacij ter njihovih izkušenj z nami. Hvala društvom, ki so nam omogočili, da se udeležimo izobraževanja, še posebej društvu Z roko v roki.«
Naj zaključimo z mislijo, ki jo je Neža vključila v svoj nagovor: »Najpomembnejša stvar v življenju se je naučiti, kako deliti ljubezen in ji dopustiti, da vstopi k nam.« (Mitch Albom, Modrost starega učitelja).
Ob tej priložnosti iskreno čestitamo voditeljicam skupin iz Medgeneracijskega društva Z roko v roki iz Kranja:
Lidiji Kovač, Sabini Kranc, Neži Kutnar,
Silvi Erzar in Jožici Šiberle.
Želimo vam še veliko uspehov,
predvsem pa zadovoljstva ob vodenju skupin starih ljudi za samopomoč.
Lidiji Kovač, Sabini Kranc, Neži Kutnar,
Silvi Erzar in Jožici Šiberle.
predvsem pa zadovoljstva ob vodenju skupin starih ljudi za samopomoč.
Ponosni smo, da smo k vrsti usposobljenih voditeljev in voditeljic lahko, tudi z našo pomočjo, dodali še nekaj novih moči.
Najmlajša usposobljena voditeljica skupin za samopomoč v društvu Z roko v roki je takole strnila svoje občutke ob zaključku izobraževanja:
»Moje ime je Neža Kutnar. Stara sem 22 let. Sem članica društva Z roko v roki. Že več kot eno leto vodim skupino starih ljudi za samopomoč v Lešah pri Tržiču.
Najvišji cilj na poti našega življenja, h kateremu vsi stremimo, je sreča. Srečni smo, če smo čustveno uravnovešeni, pomirjeni, sproščeni, samozavestni ter imamo dejaven odnos do življenja. Nam prostovoljcem je dano, da darovanje sebe, časa, informacij in denarja vodi k naši sreči. Pri naši izbiri nam je zelo pomagalo Izobraževanje za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč, kjer smo se družili več kot leto dni. Dalo nam je novo znanje, nove prijatelje, več samozavesti in nove izzive.
Meni osebno je izobraževanje močno olajšalo moje delo pri vodenju skupine, saj sem se lažje soočila s problemi in jih spremenila v priložnosti. Lažje razumem starost in staranje in vem, da bom lahko sprejela vsa obdobja svojega življenja, saj vsako predstavlja nove izkušnje, modrost, izzive, trpljenja in drugačne poglede na svet.
V imenu vseh udeležencev izobraževanja bi se v prvi vrsti rada zahvalila Tatjani Prašnikar in Majdi Hrovat za spodbudo in zelo zanimivo izvedbo programa.
Hvala vsem predavateljem za delitev informacij ter njihovih izkušenj z nami. Hvala društvom, ki so nam omogočili, da se udeležimo izobraževanja, še posebej društvu Z roko v roki.«
Naj zaključimo z mislijo, ki jo je Neža vključila v svoj nagovor: »Najpomembnejša stvar v življenju se je naučiti, kako deliti ljubezen in ji dopustiti, da vstopi k nam.« (Mitch Albom, Modrost starega učitelja).
Iskrene čestitke in srečno na voditeljski poti!
Uredila: Anja P. Sansoni
MEDNARODNO LETO PROSTOVOLJSTVA in SREČANJE PROSTOVOLJCEV
26.05.2011
V četrtek, 26. maja 2011 je naša krovna organizacija Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije v sodelovanju tudi z našim Medgeneracijskim društvom »Z roko v roki« iz Kranja priredilo 2. vseslovensko srečanje prostovoljk in prostovoljcev – voditeljic in voditeljev skupin starih ljudi za samopomoč na Šmarjetni gori pri Kranju. Prireditev je potekala tudi v okviru mednarodnega leta prostovoljstva z geslom »Bodi prostovoljec – spreminjaj svet«.
Častna pokroviteljica srečanja je bila gospa Barbara Miklič- Türk, ki se srečanja ni mogla udeležiti zaradi zadržanosti drugje, vendar nam je poslala spodbudno pismo.
Udeleženci srečanja so bili očarani nad prelepim razgledom in seveda nad programom, ki je trajal od desete ure zjutraj s prekinitvijo za kosilo, do treh popoldan. V programu so izstopali otroci OŠ Naklo in sicer Folklorna skupina PODKUCA in Cirkuška skupina. Zelo dobro se mi je zdelo, ko sem poslušala pohvale o nastopu in seveda vse pohvale tudi voditeljicama obeh skupin, saj so bili nastopajoči iz kraja od koder prihajam. Bili so res enkratni, sproščeni in zabavni.
Vmes so bili razni nastopi in govori, pa tudi kratko predavanje doc.dr. Janeza Mayerja z naslovom Voditelj-človek razuma in čustev. Zaključek prireditve se mi je zdel zelo ganljiv, saj nam je zapela Elda Viler in med pesmimi povedala tudi nekaj utrinkov svojega življenja, ki niso tako znani.
Srečanje se je končalo in treba se je bilo posloviti, kajti nekateri so imeli le še zelo dolgo pot do doma.
Častna pokroviteljica srečanja je bila gospa Barbara Miklič- Türk, ki se srečanja ni mogla udeležiti zaradi zadržanosti drugje, vendar nam je poslala spodbudno pismo.
Udeleženci srečanja so bili očarani nad prelepim razgledom in seveda nad programom, ki je trajal od desete ure zjutraj s prekinitvijo za kosilo, do treh popoldan. V programu so izstopali otroci OŠ Naklo in sicer Folklorna skupina PODKUCA in Cirkuška skupina. Zelo dobro se mi je zdelo, ko sem poslušala pohvale o nastopu in seveda vse pohvale tudi voditeljicama obeh skupin, saj so bili nastopajoči iz kraja od koder prihajam. Bili so res enkratni, sproščeni in zabavni.
Vmes so bili razni nastopi in govori, pa tudi kratko predavanje doc.dr. Janeza Mayerja z naslovom Voditelj-človek razuma in čustev. Zaključek prireditve se mi je zdel zelo ganljiv, saj nam je zapela Elda Viler in med pesmimi povedala tudi nekaj utrinkov svojega življenja, ki niso tako znani.
Srečanje se je končalo in treba se je bilo posloviti, kajti nekateri so imeli le še zelo dolgo pot do doma.
Zapisala: Marija Jereb
PIKNIK IN DRUŽENJE
12.05.2011
V četrtek, 12. maja 2011 ob 14. uri je društvo na strelišču Crngrob organiziralo piknik za vse prostovoljce društva in člane zunanjih skupin starih ljudi za samopomoč. Udeležba je bila kljub spremenjeni lokaciji glede na prejšnja leta visoka, predvsem pa zelo raznolika. Skrb za hrano smo zaupali Mesarstvu Čadež, ki se mu na tem mestu prav lepo zahvaljujemo za odlično izvedbo.
Naj se na tem mestu še posebej zahvalimo našima prostovoljkama Joži Šiberle in njeni hčeri Urši, ki sta prevzeli del organizacije piknika, poskrbeli za pripravo in organizacijo prostora, izvedbo piknika ter zaključek druženja.
Svoje vtise o pikniku je takole strnila naša prostovoljka Marija Jereb: »Za zabavo smo poskrbele kar same, seveda nam je pri tem pomagal naš harmonikar. Malo smo peli, pa tudi plesali. Tokrat nas ni zeblo, tako da smo imeli kar dovolj sonca in toplote.«
Prvi udeleženci so nas pričeli zapuščati ob 17. uri, celotno druženje pa se je zaključilo okrog 20. ure.
Fotografije s piknika si lahko ogledate TUKAJ.
Naj se na tem mestu še posebej zahvalimo našima prostovoljkama Joži Šiberle in njeni hčeri Urši, ki sta prevzeli del organizacije piknika, poskrbeli za pripravo in organizacijo prostora, izvedbo piknika ter zaključek druženja.
Svoje vtise o pikniku je takole strnila naša prostovoljka Marija Jereb: »Za zabavo smo poskrbele kar same, seveda nam je pri tem pomagal naš harmonikar. Malo smo peli, pa tudi plesali. Tokrat nas ni zeblo, tako da smo imeli kar dovolj sonca in toplote.«
Prvi udeleženci so nas pričeli zapuščati ob 17. uri, celotno druženje pa se je zaključilo okrog 20. ure.
Fotografije s piknika si lahko ogledate TUKAJ.
Zapisala in uredila: Anja P. Sansoni
PREDSTAVITEV
PROSTOVOLJNEGA DELA V ANGOLI
07.05.2011
Naše Medgeneracijsko društvo Z ROKO V ROKI nam je v soboto, 7. maja 2011 ob 10. uri v prostorih društva AURIS pripravilo predavanje prostovoljcev, ki odhajajo v Angolo na enomesečno izkušnjo, kjer izobražujejo otroke in odrasle. Ti prostovoljci opravljajo delo v okviru organizacije VIDES (mednarodna prostovoljna organizacija v podporo ženam in izobraževanju). Prostovoljci v okviru te organizacije Angolo obiskujejo že zadnjih nekaj let, rezultati pa so izredno učinkoviti. Z zbranimi sredstvi so zgradili tudi šolske prostore, kar več otrokom omogoča obiskovanje pouka.
Najprej je na kratko opisala organizacijo Alenka Bergant – koordinatorica in menedžerka prostovoljcev, s. Metka Kastelic je bila zaradi drugih obveznosti žal odsotna. Nato so se predstavili prostovoljci: Petra je bila že lani v Angoli, medtem ko bosta Anja in Aleš letos prvič. Vsak je povedal, zakaj se je odločil za to delo.
Skupaj so na kratko predstavili Republiko Angolo, ki je novembra 1995 dosegla neodvisnost od Portugalske, vendar je portugalščina še vedno uradni jezik. Ta država v Afriki meri kar za 61 Slovenij. V kratki računalniški predstavitvi, ki so nam jo predvajali, smo videli od zemljevida, do zastave, grba in zgodovine ter revolucije.
Nato smo si ogledali film, ki so ga prejšnje leto posneli takratni prostovoljci sami in v katerem so prikazali pot, kako so bili sprejeti, kje so bili nastanjeni in vsak svojo skupino, s katero so delali.
Seveda so se že med ogledom filma in tudi po koncu le-tega vrstila razna vprašanja. Spraševali smo o temperaturi, o ljudeh in vsemogočem. Povedali so nam, da odhajajo avgusta in takrat je v Angoli zimski čas, kar pomeni, da je temperatura okoli 24 stopinj in ni kač. Medtem ko ima ta država še drugi letni čas in to letni, takrat pa je temperatura 35 ali več stopinj. Povedali so nam, da je življenjska doba zelo nizka in da vsak peti otrok umre že ob rojstvu. Družine imajo veliko otrok, vendar so ti prepuščeni sami sebi, starša pa upata, da se bo le kakšnemu uspelo uveljaviti, da bo na starost poskrbel zanju. Država se zelo trudi postaviti šolstvo in izobraziti ljudi, čeprav je to privilegij bogatejših in tistih, ki živijo v mestih. Na podeželju so še vedno nepismeni. Povedali so nam, da so otroci in tudi starejši zelo prisrčni in neskončno potrpežljivi.
Prostovoljci so nastanjeni v misijonu pri sestrah salezijankah, ki skrbijo za red in izobrazbo. Poskrbijo za najmlajše v vrtcu, osnovni šoli in srednji šoli ter na koncu dneva izobražujejo še odrasle. Prostovoljci opravljajo različna dela, za katera so usposobljeni in sicer od dela v vrtcu, do dela v skupinah, kjer opisujejo, telovadijo, izdelujejo razne izdelke, pojejo in še kaj. Seveda pa prostovoljci obiščejo tudi podeželje, ki se bistveno razlikuje od mest, kjer imajo še koče pokrite s slamo in zunaj se igrajo otroci ter živali. Ti otroci ne znajo uporabljati svinčnikov, saj jih premnogi vidijo prvič. Zato morajo naši mladi prostovoljci naučiti otroke, kako se svinčnik ali barvica drži, da lahko z njo pišeš ali rišeš. Tako morajo delati z vsakim posebej, vendar so otroci tako potrpežljivi in lepo mirno čakajo na vrsto.
Ko gredo na podeželje, se morajo držati začrtanih poti, ker so ponekod še mine in lahko pride do nesreče.
Zanimivo je bilo videti, kako pri njih poteka maša. Vsi so pražnje oblečeni in urejeni. Maša traja od tri ali več ur in vseskozi se poje in pleše, vmes pa darujejo hrano. To so res veseli in skromni in predvsem potrpežljivi ljudje.
Na koncu so nam povedali, da morajo cepivo in vožnjo plačati predvsem sami, kar znese okoli 1.500 €, vizo pa jim priskrbijo brezplačno.
Seveda smo se vsi poslušalci zahvalili za izčrpno in zelo zanimivo predavanje s tem, da smo prinesli razne šolske pripomočke za te otroke, ki jih bodo prostovoljci odnesli s seboj.
Ob 11.30 uri se je uradni del zaključil in se podaljšal v neuradnega.
Najprej je na kratko opisala organizacijo Alenka Bergant – koordinatorica in menedžerka prostovoljcev, s. Metka Kastelic je bila zaradi drugih obveznosti žal odsotna. Nato so se predstavili prostovoljci: Petra je bila že lani v Angoli, medtem ko bosta Anja in Aleš letos prvič. Vsak je povedal, zakaj se je odločil za to delo.
Skupaj so na kratko predstavili Republiko Angolo, ki je novembra 1995 dosegla neodvisnost od Portugalske, vendar je portugalščina še vedno uradni jezik. Ta država v Afriki meri kar za 61 Slovenij. V kratki računalniški predstavitvi, ki so nam jo predvajali, smo videli od zemljevida, do zastave, grba in zgodovine ter revolucije.
Nato smo si ogledali film, ki so ga prejšnje leto posneli takratni prostovoljci sami in v katerem so prikazali pot, kako so bili sprejeti, kje so bili nastanjeni in vsak svojo skupino, s katero so delali.
Seveda so se že med ogledom filma in tudi po koncu le-tega vrstila razna vprašanja. Spraševali smo o temperaturi, o ljudeh in vsemogočem. Povedali so nam, da odhajajo avgusta in takrat je v Angoli zimski čas, kar pomeni, da je temperatura okoli 24 stopinj in ni kač. Medtem ko ima ta država še drugi letni čas in to letni, takrat pa je temperatura 35 ali več stopinj. Povedali so nam, da je življenjska doba zelo nizka in da vsak peti otrok umre že ob rojstvu. Družine imajo veliko otrok, vendar so ti prepuščeni sami sebi, starša pa upata, da se bo le kakšnemu uspelo uveljaviti, da bo na starost poskrbel zanju. Država se zelo trudi postaviti šolstvo in izobraziti ljudi, čeprav je to privilegij bogatejših in tistih, ki živijo v mestih. Na podeželju so še vedno nepismeni. Povedali so nam, da so otroci in tudi starejši zelo prisrčni in neskončno potrpežljivi.
Prostovoljci so nastanjeni v misijonu pri sestrah salezijankah, ki skrbijo za red in izobrazbo. Poskrbijo za najmlajše v vrtcu, osnovni šoli in srednji šoli ter na koncu dneva izobražujejo še odrasle. Prostovoljci opravljajo različna dela, za katera so usposobljeni in sicer od dela v vrtcu, do dela v skupinah, kjer opisujejo, telovadijo, izdelujejo razne izdelke, pojejo in še kaj. Seveda pa prostovoljci obiščejo tudi podeželje, ki se bistveno razlikuje od mest, kjer imajo še koče pokrite s slamo in zunaj se igrajo otroci ter živali. Ti otroci ne znajo uporabljati svinčnikov, saj jih premnogi vidijo prvič. Zato morajo naši mladi prostovoljci naučiti otroke, kako se svinčnik ali barvica drži, da lahko z njo pišeš ali rišeš. Tako morajo delati z vsakim posebej, vendar so otroci tako potrpežljivi in lepo mirno čakajo na vrsto.
Ko gredo na podeželje, se morajo držati začrtanih poti, ker so ponekod še mine in lahko pride do nesreče.
Zanimivo je bilo videti, kako pri njih poteka maša. Vsi so pražnje oblečeni in urejeni. Maša traja od tri ali več ur in vseskozi se poje in pleše, vmes pa darujejo hrano. To so res veseli in skromni in predvsem potrpežljivi ljudje.
Na koncu so nam povedali, da morajo cepivo in vožnjo plačati predvsem sami, kar znese okoli 1.500 €, vizo pa jim priskrbijo brezplačno.
Seveda smo se vsi poslušalci zahvalili za izčrpno in zelo zanimivo predavanje s tem, da smo prinesli razne šolske pripomočke za te otroke, ki jih bodo prostovoljci odnesli s seboj.
Ob 11.30 uri se je uradni del zaključil in se podaljšal v neuradnega.
19.04.2011
Medgeneracijsko društvo Z ROKO V ROKI vas vabi na
KDAJ? V soboto, 7. maja 2011 ob 10. uri
KJE? V večnamenskem prostoru društva AURIS (Huje 23a, Kranj), 1. nadstropje
PREDSTAVITEV PROSTOVOLJNEGA DELA
V ANGOLI
KDAJ? V soboto, 7. maja 2011 ob 10. uri
KJE? V večnamenskem prostoru društva AURIS (Huje 23a, Kranj), 1. nadstropje
Zadnjih nekaj let s. Metka Kastelic v okviru organizacije VIDES (mednarodne prostovoljne organizacije v podporo ženam in izobraževanju) vodi v Angolo skupine mladih prostovoljcev na enomesečno izkušnjo. Letos so se 4 mladi odločili, da se odzovejo klicu angolskih ljudi. Za en mesec bodo odšli v Angolo, kjer bodo živeli v skupnosti HMP in s svojimi talenti in darovanim časom pomagali v vrtcih in šolah v dopoldanskem času, v popoldanskem času pa bodo obiskovali otroke, ki žal ne morejo obiskovati šole in bodo za njih pripravljali različne izobraževalne delavnice, predvsem pa jim bodo v njihovi revščini podarili svoj čas in ljubezen.
Prostovoljci želijo poleg svojega časa in človeške topline otrokom in ostalim prebivalcem podariti še kaj več. Šolanje je za mnogo otrok v Angoli namreč le skrita in nikoli uresničljiva želja. Več kot polovica otrok in mladih nima nikoli priložnosti, da bi prestopili korak čez šolski prag. Na društvu smo se tako odločili, da se jim pridružimo pri zbiranju finančnih in materialnih sredstev, ki bodo namenjeni šolanju otrok v Angoli. Dosedanje akcije so bile zelo uspešne, zato smo prepričani, da bodo tudi letos premaknili kar nekaj kamenčkov v mozaik sprememb življenja v Angoli.
Pozivamo vas, da po svojih močeh prispevate bodisi finančna sredstva bodisi materialne dobrine. Potrebujejo predvsem šolske potrebščine (barvice, tempera barve, zvezke, škarje, lepilo, radirke, šilčke, voščenke, svinčnike ipd.) in pa drug droben material (gumbke, vrvi/ce, kosme volne ipd.).
Darovana materialna in finančna sredstva lahko prinesete na predstavitev, kjer jih bomo predali prostovoljcem. V kolikor se predstavitve ne morete udeležiti, vas vabimo, da jih prinesete že prej na naše društvo in zagotavljamo vam, da jih bomo na predstavitvi predali v roke prostovoljcev. Poskrbeli bomo, da boste prejeli fotografije in drugo gradivo ter se s tem še bolj približali izkušnji otrok v Angoli.
Svojo udeležbo, prosimo, potrdite pri Mirku Steinerju na telefonsko številko 051/722-772 ali na elektronsko pošto mirko.steiner@drustvo-zrokovroki.si in sicer najkasneje do 5. maja 2011.
Kontaktna oseba - koordinatorica prostovoljcev je Alenka Bergant: alenka.ber@gmail.com.
Spletne strani zagotavlja GROZD